Tiskane izdaje
Zadnjih nekaj sto kilometrov in vsaj teden dni sem vozil proti zahodu, od koder je pihal razmeroma močan veter, ki ni in ni ponehal. A sta bila moja trma in vztrajnost močnejša.
Trmast pa nisem bil le sam na kolesu, ampak so bili trmasti tudi komunisti - trockisti, ki sem jih srečal na ulicah Montargisa. Na osrednji mestni ulici polni trgovin, ki so vabile predvsem tiste z debelejšimi denarnicami, so mimoidoče nagovarjali in opozarjali na nameravano odpuščanje več tisoč delavcev v francoskem avtomobilskem gigantu Peogeot. Ko sem jih opozoril, da sogovornike in podpornike za njihova stališča iščejo prav tam, kjer jih je najmanj pričakovati, saj delavci (s slabimi plačami ali celo brez njih) v središče mesta po nakupih ne hodijo, so vztrajali, da je neposredna akcija in nagovarjanje ljudi v mestih edina pot, ki jo imajo proti splošni apatiji, ki jo soustvarjajo množični mediji in ki pogosto služijo interesom kapitala. Ljudi je treba pripraviti do tega, da bodo razmišljali s svojo glavo in da bodo nekaj naredili za svoj jutri, ne pa da le čakajo, kaj bodo drugi naredili namesto njih.
Na potovanju sem se ob srečanju s komunisti - trockisti prvič neposredno srečal s politiko oziroma, bolje rečeno, s politično akcijo, saj sem imel med potjo na kolesu dovolj časa za opazovanje in spremljanje izvajanja evropske kmetijske politike. S širnih polj sredi Francije so v času žetve pšenico v velikih prikolicah vozili veliki traktorji in še večji tovornjaki - vlačilci. Ob tem sem se spomnil na lansko izkušnjo, ko sem prav tako v času žetve, sredi Srbije pred skladiščem pšenice srečal množico kmetov, ki so s svojimi majhnim in na pogled precej iztošenimi traktorji čakali na prodajo pridelanega žita. Takrat so kmetje tarnali, da ga bodo prodali po mizerno nizkih cenah ob tem, da so stroški pridelave razmeroma visoki. V Franciji (in s tem v EU) je drugače, vse je organizirano - industrijsko. Kolikšne so odkupne cene za žito ne vem, vem pa, da so evropski (vele)kmetje oziroma lastniki obdelovalne zemlje bogato subvencionirani iz evropskega proračuna. Za razliko od Srbije v Franciji žita ne pridelujejo mali kmetje, ampak so to prava kmetijska podjetja, na kar je opozoril eden od trojice mojih sogovornikov, Olivier, s katerim sem se zapletel v pogovor o evropski politični realnosti, v katerega sta se vključevali še njegovi kolegici Chralotte in Fabienne.
Ali je bilo zgolj naključje ali ne, ne vem, vendar sem pred srečanjem s skupino trockistov ta dan med vožnjo v mislih prepeval delavsko himno Internacionalo. Zakaj, ne vem. Kot tudi ne vem ali je bilo naključje, da sem pred dnevi po zelo dolgem času pomislil na nekdanjega borca za pravice črncev v ZDA Martina Luthra Kinga in nato še isti dan videl moškega z majico, na kateri je bil upodobljen prav Martin Luther King. Naključje? Kdo ve.
Kot sem vse sogovornike, ki sem jih srečeval ob poti, spraševal ali kaj vedo o Sloveniji, je Olivier ob tem mojem vprašanju, skladno s svojim filozofskim zanimanjem, izstrelil kot iz topa - Slavoj Žižek. Slovenski filozof se je s svojimi teoretskim in raziskovalnim delom v svetu uveljavil kot eden največjih mislecev sodobnega časa, očitno pa ga poznajo tudi francoski trockisti. Debata, ki sem jo poskušal usmeriti v manj politične teme, se je zasukala tako, da sem na kratko povzel dogajanje v Sloveniji. Posebej jih je zanimal nekdanji sistem samoupravljanja v Sloveniji oziroma Jugoslaviji (za komuniste - trockiste povsem pričakovano), ki ga je teoretsko zasnoval in uveljavljal Edvard Kardelj in ki sem ga mimogrede omenil.
Mimo politike se pač ne da, čeprav sem se ji doslej v teh zapisih izogibal. Vendar se lahko tolažim, da je na svoj način tudi zgodovina Francije, ki sem jo spoznaval ob obisku različnih muzejev, politična. Eden od gradov, ki sem ga obiskal, v kraju Dourdan, jugozahodno od Pariza ima skoraj pravljično podobo, ki jo zaokrožuje bližnja cerkev. Prepoznanost gradu daje visoko kamnito obzidje in še posebej visoka trdnjava, ki se dviga nad okolico. Da je pravljična podoba gradu popolna, je bil tudi v tej trdnjavi v delu svojo zgodovine - zapor, ki je na svoj način tudi »politična ustanova«. Pogled v drobovje trdnjave globoko pod zemljo, do koder je vodila zgolj lestev, odprtino v tleh pa je zapirala težka loputa iz hrastovega lesa z manjšo odprtino, je zbujala srhljive občutke. Kot misel "kaj pa če bi bil jaz zaprt tam spodaj". Brrrr, kar zazeblo me je.
Kot že večkrat doslej, ko sem na poti zašel, so se tudi zadnji kilometri pred enim zgodovinsko najpomembnejših francoskih mest, nekdanjo francosko prestolnico Versaillesom, podaljšali, svoje pa je dodal še obvoz zaradi zapore ceste. Ko se je že zdelo, da do Versaillesa nikoli ne bom prišel, je vztrajnost le naredila svoje in končno sem se pripeljal pred znamenito Versaillsko palačo francoskega kralja Ludvika XIV. Palača je v popoldanskem soncu zlato žarela in je skupaj z mestom, ki mu pečat poleg palače dajejo še velik osrednji trg in glavne mestne ulice, delovala mogočno.
Obisk palače naslednje jutro je vtis o mogočnosti, ki se mi je o njej ustvaril večer prej, stopnjeval in ga le še bolj poudaril. Kar naenkrat sem se zavedal, da ima v zlato barvo odeta palača (in preštevilne do potankosti izdelane podrobnosti v njej) upravičeno velike razsežnosti. Kralj Ludvik XIV., poznan tudi kot Sončni kralj, je glede na velikost dežele in velikega števila ljudi, ki jim je vladal, naravnih danosti in, nenazadnje, tudi političnih (in vojaških) odločitev svojih predhodnikov, v slogu svoje dobe in osebnih stremljenj, postavil spomenik, ki še danes privablja milijone obiskovalcev. Nekaj po deveti uri zjutraj je namreč dvorišče pred palačo izgledalo kot veliko mravljišče. Nepregledne množice ljudi iz vseh koncev sveta, so se namreč zgrinjale proti palači in nato še na ogled znamenitih vrtov, ki se na šest tisoč hektarih raztezajo za palačo. Besede, ki bi opisale to velikost, ta prestiž, mogočnost palače in v juliju cvetočega parka, so premalo. Kdor je bil v Versaillesu ve o čem govorim, vsi ostali Slovenci pa bi si morali to čudo, ki je na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine, ogledati. Da bi razumeli, da je Slovenija le mala vas tam na skrajnem vzhodu Alp. Pa Pariza sploh še nisem videl.
Vznemirjenje pred prihodom v Pariz in na zadnjo postajo kolesarskega potovanja, se je stopnjevalo zadnjih nekaj dni. Poln vtisov iz Versaillesa sem se z velikim pričakovanjem odpeljal proti Parizu in ga zagledal, ko se je začela cesta spuščati z Montretouta. Velemesto, ki mu nezamenljivo in prepoznavno podobo daje Eifflov stolp, je ležalo pred mano. Navdušenje nad Francijo, ki se je stopnjevalo vse od takrat, ko sem prikolesaril na alpski prelaz Mont Cenis, je doseglo vrhunec, občutil sem veliko zadovoljstvo, ponos in veselje, da sem tik pred ciljem.
Spustil sem se proti mestu, prečkal reko Seino in kolesaril še nekaj kilometrov ob njej, ko sem pred seboj zagledal še Slavolok zmage pod katerega sem se pripeljal. A mi teh nekaj trenutkov uživanja velikega osebnega zadovoljstva policista nista privoščil. »S kolesom pod Slavolokm zmage ni dovoljenjo«, je dejal starejši, medtem ko sem mu poskusil razložiti, da sem se pripeljal iz Slovenije in da sem za ta trenutek prekolesaril skoraj 2.000 kilometrov. Policista sta vztrajala. "Saj grem stran", sem pristal in si nekaj dodatnih trenutkov zmagoslavja pod slavnim slavolokom priboril s tem, da sem mlajšega policista nagovoril, da me je fotografiral. Brice, kot se je predstavil policist, mi je, turistu v metropoli, naredil majhno uslugo za lep spomin.
Tour de France je končan. Po prevoženih 1974 kilometrih v 32 dneh od Titove ceste na Jesenicah sem se zapeljal še po Elizejskih poljanah, kjer sem ustavil v lokalu ob cesti in za sedem evrov spil malo pivo. V Parizu bom počakal do nedelje, da pridejo še zamudniki (s čisto pravega Toura), ki so bili v času mojega prihoda na cilj šele v Brive-la-Gaillardeu. He, he.
